Ker mi je mar
Skrb ni nežna. Je tihi pogon, zaradi katerega se vse uredi, tudi ko si utrujen, z mislimi nekje drugje ali preprosto brez volje. Skrb je odločitev, ki jo sprejmeš znova in znova, tudi, ko bi bilo lažje odnehati. Je vztrajnost, ki te potreplja po rami in reče “gremo naprej.”
SPAR. Ker mi je mar. Že 35 let.
Piknik ni bil posebej glamurozen, a komu mar ob takšni družbi? Utrujen si od tedna,
od priprav, pečenja, od vsega. Tvoje telo hoče kavč in tišino, mali pa bi se igral. Potegne te za roko, ti potisne regrat v dlan in se zasmeji, kot da razume več kot se zdi. Morda bi šla v senco in se spočila, a energije ima za oba. Saj v resnici je tu lepše kot na kavču. Otroški smeh je vreden tega.
Zakaj se testo vedno prilepi na pult in zakaj vedno zazvoni telefon, ko imaš najbolj
umazane roke? Otrok se odloča med stotimi dodatki, pes pa - pes je skoraj skočil
na mizo! Seveda sledi smeh, potem vpitje in spet smeh. Stena dobi nov madež, nihče ne sliši peči, ki piska. V receptu ni pisalo, da bo priprava pice takšen kaos. Je pa pisalo, da bo vsem všeč. In jim je. Tudi, če je skorja zažgana, ploskajo, kot bi bil čudež. Ker je bil. Popoln večer.
Spet sta pozna in kot vedno se vama mudi. A sendviče vseeno zložiš lepo kot bi bila na MasterChefu. Slišiš majhen vzklik sreče, veliiiiike oči in odprta usta. Za hip si top chef na svetu. Zanj ni nikoli "samo" sendvič. Tudi zate ne. Morda se včasih zdi, da ti ne gre, a pogosto so najdrobnejši aplavzi najglasnejši.
Ko sta se pogovarjala o kosilih med službo in kaj bosta spet naročala naslednji teden, je prišla na divjo idejo, da bi jih morda sama pripravila vnaprej. Izbrala sta nekaj Sparovih receptov, sestavila tedenski plan in nakupovalni listek ter napolnila hladilnik. Opravilo sta spremenila v večerna druženja. Ugotovila sta, da je on presenetljivo dober v sekljanju zelenjave in da bi ona bila odličen chef. Šalita se, da bi lahko odprla restavracijo. Kosila bodo gotovo okusnejša, sta prepričana.
Morda res velja rek, da je skrb skrivna sestavina dobre kuhinje.
Njune poti niso mišljene kot podvig. Bolj izgovor, da gresta malo ven. A kolena imajo svoj urnik in sapo je treba uloviti pogosteje, kot bi si želela priznati. Ko se ustavita, se on lahko zanese, da je pripravila svoje slavne, popolne sendviče; ona se lahko zanese, da bo vsakemu čivkanju dal ime ptice. Malico si razdelita na pol, čeprav dobro vesta, da bo del njenega moral pojesti on. Svet lahko počaka. Zdaj je dovolj, da sta skupaj. In gresta skupaj naprej.
“Selfie mode” je vklopljen, še preden se sploh zavesta, da že pozirata s televizijskimi
nasmeški. Svetloba je idealna, kader je popoln. Predvsem zaradi nje, če vprašate
njega. Ugrizneta, škljocneta fotko. V smehu debatirata, kateri “caption” bo najboljši.
Telefon pospravita. Naslednji trenutki - tisti, ki štejejo največ - se zgodijo stran od filtrov in heštegov. Le njun trenutek, ko se cel svet pomanjša in ni nič drugega pomembno.
Nad polnim krožnikom vzdih. Preveč utrujeni. Preveč lačni. Ali pa preveč siti. Ni
pravi krožnik. Najljubša žlica je v pranju. Zakaj je omaka čudne barve? Ne bi raje
spet palačink? Predstava s ponovitvami vsak dan, vedno isti igralci. Počakaš, da se
večer umiri. Nato pride en grižljaj. Drugi. Pa saj v resnici ni tako slabo. Za najmlajšega žlica postane letalo. Nasmehneš se, ker veš, da so jutri v planu palačinke - in kakšni nasmehi te čakajo.
Ni treba, da je vse popolno, dokler so zbrani pravi ljudje. Čeprav torta je popolna, saj so jo naredili skupaj. Slavljenki ne bodo povedali, da so jo enkrat že skoraj prevrnili, da so skočili po svečko komaj med zabavo in da je nekdo že poskusil kremo na robu. Za trenutek se stisnejo v kader, vsi s pristnimi nasmehi. Nekateri se že dolgo niso videli, a zdi se, da ni minilo več kot teden. Ko pihnejo svečko in zaploskajo, to ni zaradi številke na torti, ampak zaradi vseh skupnih trenutkov, ki so se zgodili vmes. In zato, ker so vsi skupaj, z istim razlogom kot vedno. Ker jim je mar drug za drugega in si vedno stojijo ob strani.