Branje vinske etikete
Verjetno ste že kdaj stali pred vinskimi policami popolnoma nebogljeni. Gledali ste buteljke, one pa vas. Dolgo ste zrli vanje, a brez učinka. Potem ste nastalo zagato prekinili tako, da ste segli po buteljki z morda zabavno ilustracijo ali umetelnimi zavitimi črkami, ki se etikete držijo spretno kot trtne vitice. Včasih se nam nasmehne sreča, da tudi pri takem intuitivnem izboru naletimo na odlično buteljko. Krasno! A tudi takrat se verjetno niste scela otresli rahlo zoprnega občutka, da vam vinskih etiket, ki naj bi vam olajšale izbiro, ni uspelo čisto zares dekodirati.
Vsi opisani občutki so popolnoma legitimni. Nekatere vinske etikete informirajo površno ali pa samo nerade izdajajo skrivnosti o vinu, ki ga skrivajo za svojim hrbtom. V nadaljevanju članka vam bomo razkrili nekaj zakonitosti branja etiket in vam, upamo, tako pomagali izbrati pravo vino.
To še posebej velja za države vinske proizvajalke na stari celini – etikete na vinih iz najboljših regij Italije, Francije in Španije vam pogosto ne povedo ničesar o grozdju, uporabljenem v vinskih mešanicah, ali metodah pridelave.
Mnogo vin starih vinogradniških držav nosi etikete, ki zmedejo celo izkušene vinoljube. Predpostavljajo poznavanje značilnosti vsakega vinskega okoliša, imen posameznih dvorcev in metod, ki jim pritičejo. Za vsem tem stoji kompleksen zgodovinski precedens: države, kot so prej omenjena evropska vinska središča, so preplavljene s starimi vinskimi zakoni, tradicijami in predpisi, ki jih je treba upoštevati do potankosti, da bi zagotovili njihov nadaljnji visokoleteči sloves. Razumevanje vinskih etiket je pravzaprav poznavanje vinskih zakonov teh cenjenih vinorodnih dežel. Upamo, da boste z nekoliko podrobnejšim opisom, ki sledi, lahko vina izbirali vsaj malo učinkoviteje.
Osnovni podatki
Veliko vinarjev svoja vina poimenuje tako, da že z imenom izdajo nekaj ključnih informacij o okusu in značaju posameznega vina.
Če torej vidite steklenico z imenom, kot je »Veliko rdeče« ali »Rose Pinky Chick« itd., so značilnosti vina tako rekoč na dlani. Enostavno. Še vedno pa to ne reši uganke, ali je vino bogato ali težko, suho ali sladko itd. Pogosto potrebujete še nekaj namigov, da dobite celotno sliko.
Osnovni podatki na vinskih etiketah
Številne kleti po svetu označujejo svoja vina preprosto z imenom glavne sorte grozdja
Pogosto vidimo vina z imeni, kot je na primer »Carolina bela«. Ime, vsebujoče sorto, ki jo vsaj malo poznate, vam zato da precej jasno predstavo o tem, kaj se skriva v steklenici.
Države, regije, vinski okoliši, vinarji
Recimo, da iščete lepo steklenico slovenskega vina, ki bi jo prinesli s seboj na večerjo. Ste v vinoteki in na vinski etiketi vidite, da je kot regija navedena Slovenija.
To je precej nespecifična oznaka in iz nje lahko razberemo, da vino ni bilo ocenjeno kot dovolj kakovostno, da bi predstavljalo katero koli specifično regijo, ali pa pri pridelavi ni sledilo regijskim pravilom.
Boljša vina imajo na svoji etiketi navedene manjše, a še vedno zelo splošne regije
Slovenski primeri so denimo Goriška brda, Vipavska dolina, Bizeljsko itd. Ker se vina vežejo na določeno regijo, morajo zato zadostno predstavljati vinorodno območje, ki mu pripadajo. Posledično lahko pričakujemo višjo kvaliteto.
Če vas zanimajo bolj prefinjene buteljke, bodite pozorni na tista vina, ki navajajo imena vinarjev, kleti, vasi itd.
Njihova kakovost se namreč strožje nadzira, saj so predstavniki zelo kontroliranih majhnih področij. Tak primer so recimo slovenska vina z Dobrovega v Goriških brdih (Movia, Kabaj, Blažič ...).
Vse je v mešanicah
Posebno kadar nameravate izbrano vino spajati z različnimi jedmi, je dobro vedeti, iz katerega grozdja je. Večina etiket navaja grozdne sorte, vendar te v starih evropskih vinorodnih deželah spet niso nujno omenjene. Običajno je to zato, ker je vino narejeno iz mešanice grozdja, katere naravo narekujejo zakoni posamezne regije. Za mešano vino oziroma zvrst iz dveh sort ali več največkrat uporabimo francoski izraz cuvée. Toda raba tega izraza je zelo široka. Lahko gre tudi za mešanico vinogradov, sodov ali še česa.
Bordojska rdeča vina so na primer prav tako izdelana iz mešanice cabernet sauvignona, merlota in cabernet franca (pogosto z dodatkom majhnih količin drugih rdečih sort), vendar je malo verjetno, da bo katera od teh sort navedena na etiketi.
Obstaja veliko razlogov, zakaj so kleti dolžne uporabljati vinske mešanice. Delno gre za ohranjanje tradicije, vzdrževanje ravni kakovosti in zanesljivosti ter tudi za zaščito vinogradov, saj se mnogi od njih neprekinjeno uporabljajo že stoletja.
Pri branju etiket se je dobro spomniti, da so prav te pogosto prvi stik kupca z vinom in torej osnovno marketinško orodje. Dober primer je označba »rezerva«. V mnogih državah ni uradnih pravil, ki bi določala, katero vino se lahko ponaša z značko rezerva. Je pa to eden od načinov, kako iz morda bolj povprečnega vina narediti nekaj bolj zanimivega.
Bolje se je zanesti na vina z oznako ZGP – to so vrhunska vina z zaščitenim geografskim poreklom – ali ZOP, ki pomeni zaščiteno označbo porekla. Ta vina so narejena iz grozdja, ki je bilo pridelano, pobrano, predelano in ustekleničeno na enem posestvu in v eni sami kleti. Čeprav to ni stoodstotno jamstvo za kakovost, vseeno kaže na to, da klet trdno stoji za svojim izdelkom, saj je zanj v celoti odgovorna.
Etikete resda lahko povzročajo zmedo, a upamo, da smo vam vsaj malo pomagali, da razumete vinske zakone in ste na splošno bolje obveščeni.
Uspešen lov na buteljke vam želimo!
