Bakterije iz kimčija proti nanoplastiki

Šlo je za laboratorijsko študijo, ne za preskušanje na ljudeh. Najprej so v epruvetah opazovali, kako uspešno bakterije pri različnih pogojih nase vežejo nanoplastične delce (s premerom okoli 190 nanometrov). Nato so izvedli še poskus na 16 miših brez lastne črevesne mikrobiote (po osem v poskusni in kontrolni skupini). Poskusni skupini miši so v prebavila najprej vnesli izbrani bakterijski sev, nato pa so obema skupinama v prebavila vnesli enako količino nanoplastike. Čez približno teden dni so v vzorcih blata izmerili količino izločene nanoplastike.

Najbolje se je izkazal sev Leuconostoc mesenteroides CBA3656, ki je nanoplastiko učinkovito vezal v širokem razponu pogojev in že po nekaj minutah stika. Tudi pri visoki koncentraciji delcev (200 ppm) je sev ohranil okoli 74-odstotno učinkovitost, v simulirani črevesni tekočini z žolčnimi solmi pa je vezal okoli 57 odstotkov delcev. Miši, ki so prejele sev CBA3656, so z blatom izločile bistveno več nanoplastike kot tiste iz kontrolne skupine. Bakterija je delce v črevesju vezala in zmanjšala njihovo prehajanje skozi črevesno steno.

Pri razlagi rezultatov velja upoštevati nekatere omejitve. Šlo je za nadzorovane laboratorijske razmere, ki ne odražajo zapletenosti naravnega okolja, poskus na živalih pa je bil opravljen na majhnem številu miši brez lastne črevesne mikrobiote, kar ne ustreza običajnemu, z mikrobi naseljenemu črevesju. Avtorji niso preverjali kopičenja nanoplastike v notranjih organih niti dokazali neposrednih koristi za zdravje, vezava pa je bila odvisna tudi od velikosti delcev (najmanjše s premerom 70 nanometrov je bakterija vezala slabše). Kljub temu sev CBA3656 kaže obetaven potencial kot naravno in domnevno varno sredstvo za lovljenje nanoplastike, pred uporabo pri ljudeh pa so potrebne nadaljnje raziskave.