Kako pri otroku spodbujati zdrav odnos do hrane?

Prehranske navade se začnejo oblikovati že zelo zgodaj. Otrok se skozi prve izkušnje s hrano uči sprejemati različne okuse in teksture, prepoznavati lakoto in sitost ter oblikuje odnos do hrane, ki ga spremlja tudi kasneje v življenju. Pomembno vlogo pri tem imajo starši, saj odločajo, katera hrana je doma na voljo, kako potekajo obroki ter kakšen zgled otrok vidi pri prehranjevanju in gibanju.

Čeprav se na prvi pogled nahajata na nasprotnih koncih, imajo pri obeh velik pomen prav družinsko okolje, prehranske navade in življenjski slog staršev.

Izpostavitev novemu ali neljubemu živilu ne pomeni, da ga more otrok vedno pojesti. Sprva ga lahko samo vidi na krožniku, se ga dotakne, povoha, poliže ali le pomaga pri njegovi pripravi, kar postopoma prispeva k sprejemanju živila ali jedi. Pri sprejemanju novih živil pomaga tudi branje otroških slikanic na temo prehrane, skupno kuhanje in vključevanje otroka v izbiro in pripravo hrane.

Najpomembnejše od vsega je, da otroka ne silimo k uživanju novih živil in jedi. Siljenje, strogo omejevanje količine ali vrste hrane ter nagrajevanje s sladico lahko dodatno poveča odpor do hrane in otroka oddalji od njegovih lastnih signalov lakote in sitosti. Kot boljša alternativa se svetuje odziven način hranjenja, pri katerem starši zagotovijo okolje za zdrave prehranske navade (npr. ritem rednih obrokov, ponujanje hranilno bogatih živil v okviru uravnoteženih obrokov), otrok pa lahko sam uravnava zaužito količino hrane. S tem je verjetnost za prenajedanje ter razvoj čustvenega prehranjevanja kasneje v življenju manjša. 

Če je nabor sprejetih živil zelo majhen, otrok neustrezno raste, ima težave z žvečenjem ali požiranjem, bolečine ob hranjenju ali prehranjevanje izrazito obremenjuje vsakodnevno življenje družine, je smiselno o tem obvestiti izbranega pediatra. Za izbirčnostjo se namreč lahko skrivajo tudi senzorične ali zdravstvene težave. 

Temeljno je vzpostaviti ritem 3-5 uravnoteženih obrokov dnevno. Ne glede na otrokovo telesno maso naj bo 80 % prehrane pestre in uravnotežene. V praksi to pomeni, da naj starši pri glavnih obrokih redno ponujajo zelenjavo ali sadje, vir ogljikovih hidratov (prednostno vire kompleksnih ogljikovih hidratov, kot so npr. polnozrnat kruh in testenine, krompir, riž, ajdova kaša, prosena kaša, ovseni kosmiči) ter polnovreden vir beljakovin, kot so jajca, mleko in mlečni izdelki, pusto meso, ribe, stročnice ali tofu. V prehrano je potrebno redno vključevati tudi vire kakovostnih maščob, na primer oreške, semena, avokado, repično in oljčno olje.

Tak način prehranjevanja otroku zagotavlja hranila pomembna za podporo normalne rasti in razvoja, krepi odpornost in podpira dolgoročno zdravje. Na drugi strani sladki in slani prigrizki, sladke pijače in procesirani mesni izdelki v prehrani otrok starejših od enega leta niso prepovedani, vendar naj bodo na jedilniku manj pogosto in v manjših količinah. Predstavljajo naj do 20 % prehrane otroka, bolje še manj. Izognite se nagrajevanju s sladkimi in slanimi prigrizki, saj bodo s tem otroku postali še bolj privlačni.

Pri otroku s prekomerno telesno maso ali debelostjo ni cilj, da začne s posebno shujševalno dieto. Otroci namreč večinoma ne odločajo sami, kaj se kupi v trgovini, kaj bo za kosilo ali katera hrana bo ves dan na voljo doma. Starši so tisti, ki oblikujejo prehransko okolje in postavijo zgled glede gibanja – bodisi je to aktiven ali pa sedeč življenjski slog.

Ključne pri obravnavi prekomerne telesne mase in debelosti pri otroku so družinsko usmerjene intervencije. Te zahtevajo aktivno vključevanje staršev v proces doseganja bolj zdrave telesne mase pri otroku. Sočasna sprememba prehrane v domačem okolju, gibalnih navad in odnosa do hrane pri starših lahko dokazano izboljšajo otrokove prehranske navade in s tem olajša doseganje oziroma ohranjanje zdrave telesne mase.     

Namesto, da za otroka kuhamo posebej, vsi v družini uživajo uravnotežene obroke. Namesto da otroku prepovemo pitje sladkih pijač, naj družina doma za žejo večinoma pije vodo. Namesto da mora samo otrok telovaditi, naj družina večkrat skupaj odide na sprehod, kolesari ali poišče drugo obliko gibanja, ki otroka veseli.

Pomembno je tudi, da se pogovor ne vrti okoli otrokovega videza ali kilogramov. Cilj naj bo  zdravje, več energije in dobro počutje, saj lahko stigmatizacija in občutek krivde dodatno obremenita otrokov odnos do hrane in telesa in s tem poslabšata prekomerno hranjenost.