Po zajtrku doma bo v službi dovolj že lahek obrok
Prehrana na delovnem mestu
Raziskave kažejo, da se aktivna delovna populacija Slovencev ne prehranjuje zdravo
Jutranji keks splaknem s skodelico prave kave, odhitim v službo, kjer do običajno zelo pozne malice oziroma kosila zaužijem samo
– še eno kavo. Pogosto pa za kosilo sploh ni časa ali se nanj spomnim prepozno. Ali pa na hitro pojem kaj, s čimer se pred prehranskimi strokovnjaki pač ne bi hvalila. In ko pridem domov, proti večeru, izropam hladilnik …
Pod tak prehranjevalni urnik bi se lahko podpisal marsikateri Slovenec. Morda preprosto zato, ker se ne zaveda, kako nezdrava je, lahko pa tudi zaradi napornega neenakomernega delovnega ritma, zato, ker
v bližini delovnega mesta ni poskrbljeno za prehrano (kakršnokoli že) ali ker tako počnejo tudi drugi in mu je to prešlo v navado. Skratka, razlogi so lahko različni, in čeprav v Sloveniji nimamo celovite raziskave, ki bi natančno ugotovila, kako in kaj jedo delavci med službenim časom, velja splošna ocena, da bi v povprečju padli na izpitu iz zdravega prehranjevanja.
V priročniku Zdrava prehrana na delovnem mestu za vsak dan, ki ga je predlanskim izdal Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v okviru projekta Zdravi na kvadrat II, je v uvodnih besedah zapisano: »Raziskave kažejo, da aktivna delovna populacija glede prehranjevalnih navad sodi med ogrožene skupine prebivalcev Slovenije.«
Oceno dopolnjujejo podatki, ki veljajo za celotno populacijo: da se pri nas kar polovica odraslih prehranjuje nezdravo. Tveganje za to je večje pri moških, mlajših odraslih in pri osebah z nižjo izobrazbo ter slabšim socialno-ekonomskim statusom.
Po zajtrku doma – ena malica
Kakšen pa naj bi bil naš prehranjevalni dan, vključno s časom, preživetim na delovnem mestu? Po splošnih smernicah zdravega prehranjevanja bi morali odrasli zaužiti tri dnevne obroke, enakomerno razporejene čez dan. Za premostitev sta med njimi lahko dva manjša obroka, malici, ki za odrasle sicer nista nujni. Pri dopoldanskem delu naj bi tako na delovnem mestu zaužili en obrok (malico oziroma kosilo) – če smo pred odhodom v službo zajtrkovali, ali manjši prigrizek, če se nam delovni dan nekoliko zavleče proti večeru. Malica v različnih delovnih organizacijah ne bi smela biti enaka, ampak bi bilo v idealnih razmerah treba upoštevati ne le spol, starost, zdravstveno stanje, način prehranjevanja, ampak tudi vrsto in intenziteto dela, ki ga opravlja posameznik. Še vedno se namreč dogaja, da administrativnemu delavcu ponudijo enako porcijo kot delavcu, ki opravlja težko fizično delo.
Kako pa je v realnosti? Ne na NIJZ ne na resornem ministrstvu nimajo podatkov o tem, kako je organizirana prehrana delavcev v podjetjih, koliko teh ima lastno menzo, koliko jih najema zunanje gostinske storitve, koliko delavcev prinaša hrano od doma ali jo kupi v bližnji trgovini ali na avtomatu.
Poličnik ugotavlja, da sta ozaveščenost ter znanje o pripravi in ustreznem načrtovanju obrokov med osebjem, ki je pristojno za pripravo delavskih obrokov, pomanjkljiva: »Porcije so prevelike, kombinacije hrane na krožnikih so neustrezne. Delavske menze ne omogočajo prilagajanja jedilnikov potrebam posameznikov, obroki so v glavnem prilagojeni ceni in željam oziroma povpraševanju delavcev, ki ga krojijo njihove navade od doma. Tudi glede količine; tisti, ki preskočijo zajtrk, pač hočejo obilnejši obrok v službi. V podjetjih so pogosto nameščeni prodajni avtomati, ki največkrat vsebujejo nezdrave prehranske izbire, na primer sladke pijače. Občasno vlogo avtomatov zamenjajo menze, kjer si delavec ob malici oziroma kosilu lahko kupi sladke pijače, piškote in druge prigrizke. Kot rečeno, je to začarani krog, saj se povpraševanje zaradi nezdravih prehranjevalnih navad zaposlenih pogosto odraža v neustrezni ponudbi.«
In kakšne so posledice? »Vplivi prehranjevanja na zdravje so kratkoročni in dolgoročni. Delavci, ki ne zajtrkujejo, do malice slabo delajo, so manj osredotočeni, ker so lačni, po obilni malici pa težko opravljajo svoje delo, ker so presiti, zaspani, njihova prebavila in presnova so obremenjeni, zato se slabo počutijo. Oba ekstrema vplivata na produktivnost in možnost nesreč pri delu, dolgoročno pa na nastanek kroničnih bolezni in absentizem.« Čeprav so raziskave o delavski prehrani v Sloveniji stare že več kot 40 let, predvidevamo, da se torej od takrat stanje ni bistveno spremenilo.
Idealni scenarij
Sogovornik oriše, kakšen bi bil idealen scenarij prehranjevanja: dan zaposlenega tako v javni upravi kot v industrijskem obratu bi se moral začeti – z zajtrkom doma. Ta omogoča, da delavec lažje prebrodi čas in morebiten občutek
lakote do malice oziroma kosila, in preprečuje, da bi zaužil preveliko porcijo za malico. Sledi malica oziroma kosilce z ne več kot 30 odstotki dnevnih energijskih potreb delavca, nato pa polnovreden obrok po delu (pozno kosilo ali večerja).
Zato: zdrav sendvič, solata iz bližnje restavracije, trgovine ali od doma, jogurt, sadež, kruh lahko sestavljajo zadosten obrok, zaužit med delovnim časom, če delavec doma zaužije zajtrk in obrok po delu. Ob tem je treba znova poudariti, da bodo omenjene ideje primerne za večino zaposlenih, ki opravljajo lahko do srednje težko delo, obroki za zaposlene, ki opravljajo težja fizična dela, pa morajo biti energijsko bogatejši.