Hren je znan kot nezahtevna rastlina, ki bo uspevala vsakemu z dovolj zemlje, da zasadi lopato. Vsi, ki to možnost imajo, to trajnico zagotovo kje na vrtu res gojijo. Nimajo pa vsi vrta in ti gredo po hren v trgovino – in zanje ga mora nekdo pridelati.
Središče pridelave slovenskega hrena je severovzhod države, najbolj so se te nišne panoge oprijeli na Goričkem. Bralca, ki o tem ni razmišljal, utegne presenetiti podatek, da sploh ni tako malo kmetov v tem delu, ki so zasadili kak hektar s to rastlino. Uspešne primere so namreč mnogi videli na oni strani bližnje meje: avstrijska Štajerska je svoj kren zaščitila z geografsko označbo in ima z njim velike ambicije. Tu najdemo po nekaterih podatkih okrog 500 hektarov, zasajenih s to kulturo. Predvsem pa skrbijo za blagovno znamko: kilogram njihovega krena v Združenem kraljestvu stane okrog 20 evrov.
Fascinantno je poslušati Tanjo Bakan in Marka Majcana. To sta pomurska kmeta, ki med drugim pridelujeta hren tudi za Spar. Energična sogovornica iz Dokležovja in mladi kmet iz Rankovcev pri Tišini sta razložila, da je to pravzaprav delovno intenzivna rastlina.
Takole gre njegov cikel: ko hren izkopljejo, ga razdelijo. Majhne stranske koreninice gredo v predelavo, spodnji, tanjši del korenine ostane »za seme«, torej za novo saditev, zgornji, najlepši, pa gre očiščen in foliran v trgovino. Spomladi posadijo znova: vse korenine gredo v zemljo pod kotom, vmes jih je treba »osuti«, kot krompir, najtežji del pa je, ko je treba rastlino prisiliti, da naredi eno debelo in ne veliko drobnih korenin, kar je njen trdni namen – in s čimer se pogosto srečajo vrtičkarji, ki težko pridejo do uporabnih korenin pri domačih rastlinah.
To naredijo tako, da rastline nekje sredi sezone do polovice odkopljejo, na roko osmukajo majhne koreninice in zasujejo nazaj. Stroji, ki so v pomoč pri sajenju in izkopu, obstajajo, toda ta bistveni del pridelave hrena ostaja enak, kot je bil – neverjetno! – konec 19. stoletja. Takrat se je namreč v Kmetijskih in rokodelskih novicah prvič pojavil članek o hrenu, v katerem so ravno tako pisali o smukanju koreninic.
Mar ni vredno spoštovanja? Delo človeških rok in grčasta, samosvoja, a zdravilna korenina. Mi smo se zaljubili v vsakega kralja ali kraljico sezone, ki ju opisujemo v tej reviji – in v hren tudi. Markanten ščep kulinarike je to.
