Bio varuje zdravje planeta, kar je pogoj za zdravje ljudi

Bio/eko hrana

Oznako eko ali bio nosijo izdelki iz ekološke pridelave – Stroga pravila v celotnem procesu, od njive do krožnika

V poplavi svetovnih dnevov, posvečenih najrazličnejšim temam, imamo od letos na predlog Združenih narodov tudi svetovni dan varne hrane – 7. junij. Umeščen je v okoljski sklop, med svetovni dan varstva okolja in svetovni dan oceanov. Stroko in javnost nagovarja, naj razmislita o pomenu varne hrane in o njeni vrednosti za človeštvo. Seveda je to tudi priložnost, da se v svoje delo zazre celotna prehranska veriga, pridelovalci, predelovalci in trgovci.

Varna hrana na naših krožnikih je po besedah evropskega komisarja za to področje Vytenisa Andriukaitisa rezultat zavzetega dela številnih ljudi, od kmetov, kuharjev, agronomov in veterinarjev do revizorjev in še mnogih drugih. »V Evropski uniji uživamo najvišje standarde varnosti hrane, ki smo jih dosegli z učinkovitimi ukrepi in sistemi kot odziv na globalne izzive glede varnosti hrane. V prihodnosti pa moramo zagotoviti, da hrana ne bo samo varna, temveč tudi zdrava, spoštljiva do okolja in dostopna vsem.«

Bio, eko, naravno, domače …

Tudi povprečni Slovenec je vse bolj pozoren na to, kaj poje. Na trgu je čedalje več živil rastlinskega in tudi živalskega izvora, ki se kitijo z blago zvenečimi znaki in opisi, kot so bio(loško), eko(loško), naravno, organsko, domače, lokalno, iz integrirane pridelave … Upamo si trditi, da večina kupcev teh izrazov ne pozna podrobno, da jih veliko vse meče v isti koš; preprosto poenostavljajo, da gre v vseh primerih za (bolj) zdravo hrano.
Poglejmo primer. Inštitut za tržne raziskave Mediana je za slovensko trgovsko verigo nedavno ugotavljal, kako potrošniki zaznavajo trditev Ekološka pridelava hrane je naravi prijazna. Iz odgovorov anketirancev je sklepati, da bio mnogi enačijo z zdravo. Zdrava pa da je hrana, ki je domača, sveža, pridelana na naraven način, brez umetnih dodatkov ali umetnih gnojil. Natančneje: anketiranci na splošno menijo, da sta »naravno in bio enakovredna pojma, ki sta podrejena pojmu zdravo oziroma zdravje; z vnosom naravne ali bio hrane skrbimo za kar najboljše gorivo za naše telo, da ostane zdravo «. Vsi ti pojmi imajo pozitivno konotacijo.
Resnica je nekoliko drugačna. Enačaj bi lahko postavili kvečjemu med izrazoma biološko in ekološko. V Evropi se je uveljavila oznaka bio, ki jo uporabljamo tudi v Sloveniji, danes pa je po razlagi Inštituta za nutricionistiko zaradi bolj nadzorovane uporabe uradno sprejeta beseda za označevanje ekološko pridelane hrane – eko. V državah EU se kot sopomenka uporablja tudi beseda organic, vendar njen prevod v slovenščino (organsko) glede na pomen ni primeren za označevanje ekoloških živil.

Stroga pravila

Ekološka pridelava hrane ali ekološko kmetovanje je nasprotje intenzivnega kmetovanja, ki z uporabo mineralnih gnojil in kemikalij onesnažuje planet in v organizmih kopiči pesticide. Je do narave prijazno ravnanje, katerega odraz so varna in zdrava hrana, čistejše okolje, boljše počutje živali in večja biotska raznovrstnost. Ekološka živila so pridelana in predelana na naraven način. Zemlja ostaja rodovitna zaradi organskih in naravnih rudninskih gnojil in stalnega kolobarjenja, uporaba umetnih gnojil, pesticidov in gensko spremenjenih organizmov ni dovoljena. Živalim je treba zagotoviti primerno, dovolj veliko življenjsko okolje, krmilom se ne sme dodajati antibiotikov, rastnih
hormonov in umetnih dodatkov.
Oznako eko ali bio nosijo izdelki iz ekološke pridelave in stroga pravila veljajo v celotnem procesu predelave (v živilih je omejena uporaba konzervansov, umetnih arom in barvil), pakiranja, skladiščenja in transporta. Živila, označena z oznakami ekološko, eko ali bio, morajo vsebovati vsaj 95 odstotkov kmetijskih sestavin iz ekološke pridelave, v preostanku pa smejo biti le neekološke sestavine kmetijskega izvora, ki so jih dovolile evropska komisija ali države članice EU. Iz povedanega izhaja, da je eko ali bio več kot samo naravno, domače ali lokalno pridelano. Domači pridelki so pri slovenskem potrošniku sicer posebej cenjeni in zaželeni, saj so prepoznani kot kakovostnejši, bolj sveži in bolj zdravi od uvoženih iz daljnih držav, niso pa nujno pridelani po enakih strogih režimih (zapisanih v pravilniku o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil), ki veljajo za ekološka živila, in tega ne izkazujejo s certifikati, ki so obvezni v ekološki pridelavi. Predpisi o ekološkem kmetovanju so poenoteni na ravni EU. Urejajo ga vrsta evropskih uredb, zakon o kmetijstvu in številni podzakonski akti. Kmetija, ki želi pridobiti ekološki certifikat, se mora vključiti v organizacijo za kontrolo in certificiranje in kmetovati v skladu s predpisi. Pogoj za pridobitev certifikata je »preusmeritveno obdobje«, ki traja najmanj dve leti, za trajne nasade pa tri. V sistemu ekološkega kmetovanja je tako zagotovljen nepretrgan in pregleden nadzor nad pridelavo in predelavo teh pridelkov oziroma živil »od njive do krožnika« in s tem zajamčena večja varnost potrošnikom, ki uporabljajo ta živila.

Eko – zdravje Zemlje

Poudariti pa velja, da vse ekološko ni nujno tudi zdravo. Je bolj zdrav nesladkan navadni jogurt ali ekološki jogurt z veliko vsebnostjo sladkorja, ekološki česen iz Kitajske ali konvencionalno pridelan česen z domačega vrta? Eko izdelek je narejen iz ekoloških sestavin, po posebnih strogih protokolih, kar je njegova velika prednost, a to še ne pomeni, da ustreza tudi zdravstvenim merilom, na primer glede vsebnosti sladkorja, soli, nasičenih maščob.
Razliko zelo jasno ubesedi mag. Urška Brodnik z oddelka za razvoj lastnih in ekskluzivnih znamk, kakovost in varnost izdelkov v podjetju Spar Slovenija: »Bio v prvi vrsti pomeni zdravje Zemlje, narave. Pri opredelitvi, kaj je zdravo za človeka, pa je treba imeti v mislih tudi sestavine, ki so lahko bolj ali manj zdrave. A če pogledamo z višine, je zdravje Zemlje pogoj, da bo lahko zdrav tudi vsak posameznik. Osnovna živila bodo tako lahko pridelana brez herbicidov in pesticidov, brez GSO, aditivi pri proizvodnji pa bodo močno selekcionirani. « Vzgoja in ozaveščanje potrošnika o zdravju na obeh ravneh sta pri tem nepogrešljiva.
In tako pridemo do varne hrane. Kaj se skriva pod tem pojmom, so pojasnili na ministrstvu za kmetijstvo, kamor sodi tudi uprava za varno hrano. Pravijo, da je varna tista hrana, ki ne vsebuje dejavnikov tveganja (fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških), ki bi škodovali zdravju. »Potrošniki varno hrano povezujejo z zdravjem in razumejo njen pomen. Predvsem so zaskrbljeni zaradi morebitnih zastrupitev s hrano in zaradi izpostavljenosti kemijskim dejavnikom tveganja (ostankom pesticidov, aditivov, onesnaževal ...) ter posledično škodljivim vplivom na zdravje. Zato si prizadevamo potrošnikom pojasniti razliko med sprejemljivim in nesprejemljivim tveganjem in poudarjamo, kako pomembna je tudi njihova odgovornost pri ustreznem ravnanju z živilih, da ostanejo varna.«

Poplava plastike

K ekološki hrani sodi tudi ustrezna embalaža. Sodoben način življenja, v katerem zmanjka časa za pripravo jedi, zahteva prilagojeno ponudbo hrane. Vse več je je procesirane, napol ali skoraj do konca pripravljene. Po drugi strani je vse manj živil, ki jih kupujemo v rinfuzi, ampak so zapakirana v polimernih materialih, v plastičnih posodah in vrečkah, namenjenih shranjevanju in vzdrževanju kakovosti živila. Le tako namreč ostane dalj časa sveže, hkrati pa je hitreje nared za uporabo. Ko iz kuhinje odnašamo odpadke, se zgrozimo nad tem, kako hitro so polne vreče (in zabojniki) z odpadno embalažo. Koliko smo Slovenci pri nakupovanju pozorni na embalažo? Po raziskavi energetske učinkovitosti Slovenije (REUS 2017) več kot polovica slovenskih gospodinjstev pritrjuje trditvi, da pazijo, da pri nakupu izdelkov za vsakdanjo rabo ne kupujejo preveč embalaže. Že z malo pozornosti lahko zmanjšamo količino odvečne embalaže. To ne koristi le okolju, ampak tudi naši denarnici. In ponudniki? Jasno je, da se plastiki s takim življenjskim slogom ne bo mogoče povsem izogniti. S tem se ubadajo tako proizvajalci živil kot trgovci. Zadnji imajo škarje in platno v rokah zlasti pri izdelkih lastnih blagovnih znamk, embalažo posebej skrbno izbirajo pri ekoloških linijah izdelkov. V Sparu, na primer, ekološko pridelano zelenjavo in sadje pakirajo v biorazgradljivo folijo iz koruznih storžev, ki pod vplivom vode, ogljikovega dioksida in ultravijoličnih žarkov propade v treh mesecih. Odlagamo jo lahko celo na domači kompostnik, kjer se razgradi v šestih mesecih. Dobra zamenjava za plastične vrečke so bombažne mrežice, poleg tega spodbujajo kupce, da pridejo v trgovino z lastno embalažo.