STE ZA SLADOLED?

Sladoled, ta zamrznjena slaščica, praviloma sestavljena iz mleka, jajc in dodatkov, je bila nekoč opisana kot edina stvar na svetu, ki te lahko hkrati ohladi in ogreje. Spada med najstarejša živila, saj naj bi se kitajski vladarji z njegovo »prarazličico« sladkali že pred več kot 3.000 leti. Danes ga poznamo v mnogih okusih, oblikah, barvah in pakiranjih – naj bo na mlečni ali vodni osnovi, na palčki, v banjici ali v kornetu, z njim se radi osvežimo sladkosnedi prav vseh generacij.

Življenje je kot sladoled – zaužijte ga, preden se stopi

SLADOLED SKOZI ZGODOVINO

1001 legenda in predniki sladoleda

O nastanku in razvoju sladoleda krožijo številne legende, ne moremo pa z gotovostjo trditi, kdo ga je izumil in od kod izvira. Z ledenimi sladicami, ki so bile nekakšne prednice sladoleda, so se sladkali pripadniki mnogih starodavnih kultur – od Starih Grkov in Rimljanov pa vse do Kitajcev, Egipčanov in Arabcev. Že leta 1.100 pr. n. št. so kuharji kitajskim vladarjem za osvežitev pripravili specialiteto s snegom, v katerega so zamešali sadje, vino in med. V podobni ledeni mešanici je užival tudi antični vojskovodja Aleksander Veliki, z ohlajenim napojem iz snega in sadnih sokov je svojim ljubimcem postregla egipčanska vladarica Kleopatra, velik oboževalec hladnih sladic pa je bil tudi zloglasni rimski cesar Neron. V zbiranje in pridobivanje ledu je bilo sicer treba vložiti veliko časa in truda, zato so si tedanji »prasladoled« lahko privoščili le najpremožnejši.

Od arome kafre do okusa čokolade

Ena najzgodnejših omemb uživanja ledu in mleka z dodano aromo sega na Kitajsko, v čas dinastije Tang (618–907 n. št.), ko so se sladkali s pijačo iz ledenega kozjega, kravjega ali bivoljega mleka s kafro – aromatično snovjo, pridelano iz zimzelenih dreves. Sladoleda z okusom kafre danes ne boste našli na vsakem koraku, nekateri zgodnji okusi pa so še vedno priljubljeni. Med njimi je čokolada, ki je bila po mnenju mnogih zgodovinarjev prvo izumljeni sodobni okus sladoleda. Pri sadnih okusih so prednjačili Arabci, ki so pripravljali hladne napitke s češnjami, kutinami in granatnimi jabolki. Pijačo, narejeno iz razredčenega sadnega soka in sladkorja ter po možnosti ohlajeno s svežim snegom, so imenovali sharbat … vam zveni znano? Od tod namreč izvira današnja beseda sorbet.

Od sorbeta do sladoleda

Legenda pravi, da je beneški raziskovalec Marco Polo krivec, da je recept, podoben današnjemu sorbetu, prijadral na staro celino. V Italijo naj bi ga prinesel leta 1295 ob svoji vrnitvi s Kitajske. Zgodovinarji pa ocenjujejo, da se je nekaj generacij kasneje, v 16. stoletju, prav iz sorbeta tudi razvil recept za sladoled v obliki, kot ga poznamo danes. Kot trdi še ena izmed bolj poznanih legend, je pomemben trenutek v zgodovini sladoleda predstavljala poroka francoskega kralja Henrika II. s Katarino Medičejsko, ki je iz Firenc pripeljala svojega kuharskega mojstra Ruggerija, ta pa je svatom postregel s sladoledom. Takrat naj bi italijanski sladoled začel osvajati Evropo in svet, a sprva le višje sloje prebivalstva.

Tehnološke prelomnice

Pravi preboj pa je sladoled doživel s tehnološkim napredkom. Sredi 19. stoletja je Američanka Nancy Johnson izumila prvi zamrzovalnik sladoleda, kar je pripomoglo k pričetku njegove komercialne proizvodnje v Severni Ameriki. Nekaj desetletij kasneje, leta 1899, pa je Francoz August Gaulin patentiral prvi homogenizator, vrsto mešalne naprave, s katero je dosegel bolj kremasto strukturo sladoleda. Izpopolnjevanje zamrzovalnika in napredek pri izdelavi sladoleda sta pripomogla k množični proizvodnji in razmahu svetovne industrije sladoleda, ki je v 20. stoletju postal ena najbolj priljubljenih ledenih poslastic.

VRSTE IN SESTAVINE SLADOLEDA

Ste za mlečne ali sadne okuse? Vam prija klasika ali eksotika? Vrsto in aromo sladoleda določijo njegove sestavine, tekoči mešanici teh pa rečemo sladoledna masa. Sladoled lahko glede na ključne sestavine, ki se uporabljajo pri njegovi proizvodnji, okvirno razdelimo v štiri skupine:

sladoled iz sestavin na osnovi mleka

sladoled, v katerem mlečno maščobo nadomešča rastlinska

sladoled iz sadnih sokov z dodano mlečno maščobo in nemaščobno suho snovjo na osnovi mleka (npr. laktoza, proteini)

vodni desert, izdelan iz vode, sladkorja in sadnega koncentrata

Pomembna sestavina sladoleda je tudi voda, poleg omenjenih glavnih sestavin pa se pri proizvodnji tega hladnega deserta uporabljajo še arome, sveže očiščeno in zmleto sadje, pasterizirano sadje, zmleta jedrca orehov, lešnikov in mandljev, rozine, čokolada, kakav, aroma ruma, barve, emulgatorji in stabilizatorji ter drugi dodatki, ki v vnaprej premišljeni kombinaciji ustvarijo končno harmonijo okusov.

Sladoled pod mikroskopom

Vas zanima, kaj vidimo, če sladoled postavimo pod mikroskop? Odgovor na to vprašanje nam daje njegova molekularna sestava, ki sestoji iz:

Ledenih kristalov vode: ti nastanejo med zamrzovanjem sladoledne mase v stroju in vplivajo na teksturo sladoleda (npr. mehak in kremast ali zrnat in hladen).

Kreme: zelo gosta tekočina iz vode, maščobe, beljakovin in sladkorja, ki obdaja in povezuje ledene kristale.

Zraka: med procesom mešanja med delnim zamrzovanjem se zrak veže med ledene kristale in kremo. Če je v sladoledu manj zraka, bo ta gostejši in obratno.

Poiščite svoj najljubši okus!

S-BUDGET sladoled

vanilija, bela čokolada in mandlji

SPAR PREMIUM sladoled

vanilija - karamela - ameriški oreh

SPAR sladoled

jagoda-vanilija

SPAR smoothy palčke

mango in malina

DESPAR sladoled

vanilija-amarena

SPAR NATUR*PUR bio sladoled

kakav ali vanilija

SPAR VEGGIE veganski sladoled

vanilija-mandelj

SPAR sladoled 4YOU

čokolada-lešnik-bela čokolada-stracciatela

Kako nastane sladoled?

Tehnološki postopek proizvodnje sladoleda je poslovna skrivnost vsakega proizvajalca, kljub temu pa izdelavo te svetovno priljubljene pregrehe lahko strnemo v nekaj ključnih korakov.

Iz izbranih sestavin se najprej pripravi tekočo sladoledno zmes, pri čemer so ključna prava razmerja in vrstni red dodajanja sestavin.

Zmes se nato homogenizira, s čimer dosežemo boljšo povezanost sestavin.

Sledi pasterizacija, pri kateri se na visokih temperaturah uniči zdravju škodljive mikroorganizme, zatem pa se zmes ohladi na približno 5 stopinj Celzija.

Pri tej temperaturi nato masa miruje in s tem zori od 4 do 24 ur – to je čas, ko se v njej rojeva harmonično ravnovesje okusov.

Po počitku se masi doda snovi za aromatiziranje, zatem pa poteka delno zamrzovanje – magični trenutek, ko se mešanico vlije v zmrzovalnik, kjer se počasi preoblikuje v kremast sladoled.

Med delnim zamrzovanjem se v sladoledno maso vpihava zrak, zato se njena prostornina poveča na 80 do 100 %. Zmes se sočasno stalno meša, kar prepreči tvorbo ledenih kristalov in ustvari gladko teksturo sladoleda.

Nastalo sladoledno maso polnilni stroji oblikujejo na palčke, v kornete in druge oblike ali pa v večjo embalažo za družinska ali gostinska pakiranja, šele nato pa sledi dokončno zamrzovanje, ki poteka pod –20 stopinj Celzija.

ALI STE VEDELI?

Tretjo nedeljo v juliju praznujemo svetovni dan sladoleda. Tako je leta 1984 določil takratni ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je bil očitno velik ljubitelj mrzlega posladka. Julij je razglasil za nacionalni mesec sladoleda, nacionalni dan sladoleda pa je pripadel tretji julijski nedelji. Ameriški sladoledni praznik pa se je kmalu razširil tudi po svetu.

Leta 2022 so svetovno titulo najbolj vnetih jedcev sladoleda prejeli prebivalci Nove Zelandije. Vodilno mesto so zasedli z dobrimi 28 litri zaužitega sladoleda na prebivalca. Med evropskimi državami so leta 2020 največ sladoleda na prebivalca kupili Belgijci, in sicer z dobrimi 16 kilogrami na prebivalca. Na drugem mestu je pristala Portugalska, na tretjem pa Poljska. Povprečen prebivalec Slovenije si privošči nekaj manj kot štiri litre sladoleda na leto.

Najbolj razširjena sladoledna okusa na svetu sta vanilja in čokolada.

V nekaterih državah so priljubljeni tudi bolj nenavadni sladoledni okusi – denimo okus zelenega čaja na Japonskem ali pa okus lubenice na Nizozemskem. Slovenci, še posebej tisti s severovzhodnega dela, pa prisegajo na vaniljev sladoled, čez katerega se polije bučno olje.

Leta 2020 so države članice EU proizvedle 3 milijarde litrov sladoleda. Največja proizvajalka je bila Nemčija (21,5 %), tej pa je sledila Italija (17,1 %).

Slovenija je v letu 2021 uvozila za 15,8 milijonov evrov sladoleda, izvozila pa več kot petkrat toliko – za 85,2 milijona evrov. Največ sladoleda je uvozila iz Nemčije in Hrvaške, izvozila pa v Združeno kraljestvo in Nemčijo.

Sladoledni glavobol (ang. brain freeze) je vrsta glavobola, ki jo lahko povzroči katerakoli mrzla substanca, če jo preveč hitro zaužijemo. V žilah, ki se nahajajo na predelu mehkega neba v naših ustih, se namreč zaradi nizke temperature lahko sproži posebna reakcija, pri kateri se žile močno zakrčijo, to pa povzroči občutek kratkega, a ostrega glavobola za očmi ali zadnjim delom glave.

Po podatkih Guinnessove knjige rekordov je za porcijo najdražjega sladoleda na svetu, ki ga izdeluje japonsko podjetje Cellato, treba odšteti astronomskih 5.860 evrov oz. 873.400 jenov. Cena kozarčka poslastice je tako visoka predvsem po zaslugi dragih sestavin – v njem se namreč mešajo okusi kremnega in staranega sira ter belih tartufov, ki veljajo za ene najdražjih rastlin na svetu.

Pri Nasi pravijo, da je sladoled eno od treh živil, ki jih astronavti najbolj pogrešajo, ko se odpravijo na vesoljske misije.

Najvišji sladoledni kornet na svetu je leta 2015 ustvarilo družinsko podjetje na Norveškem. Rekorder v 110-kilogramskem vafeljskem kornetu je v višino meril več kot 3 metre, vseboval 1.080 litrov sladoleda in 60 litrov čokoladnega preliva. Zaradi njegove velikosti so ga morali iz tovarne pripeljati kar s helikopterjem!

Da poje eno kepico, povprečen človek sladoled poliže približno 50-krat. Kako hitro ga dokončate, pa je seveda odvisno od nemalo dejavnikov – denimo okusa, temperature zraka in dolžine vašega jezika!

Italo Marchiony, ki se je v 19. stoletju z družino iz Italije preselil v New York, velja za izumitelja prvega korneta. Marchiony je sprva prodajal limonin led po Wall Streetu v prevelikih kozarčkih za viski, vendar pa je bilo pomivanje teh zamudno in morebitno razbitje drago. Tako je nekega dne zložil stožec iz papirja in vanj položil limonin led. Kasneje se je domislil užitnega korneta, eksperimentiral z različnimi vrstami peciva in testa, nato v najeti garaži razvil stroj za peko kornetov, nazadnje pa v New Jerseyju odprl tovarno za njihovo proizvodnjo.

V Prešernovih časih so sladoledu po domače rekli »zmrzlina« (tako mu še danes pravijo Čehi in Slovaki), med slavnostnimi kosili pa naj bi predstavljal vmesni obrok.

SLADOLEDI PO SVETU

Sladoled je razširjen po vsem svetu, veliko držav pa je ustvarilo tudi lokalno različico te priljubljene sladice – od nam bližnjega italijanskega gelata do raspada v Mehiki.

Gelato

podobno kot pica in testenine velja za kulinarični simbol Italije, za razliko od običajnega sladoleda pa ima manj maščobe, saj sestoji iz manj smetane in več mleka. Vsebuje tudi manj zraka kot večina sladoledov, posledično pa je gostejši in bogatejšega okusa.

Crème glacée

je tipičen francoski sladoled in predstavlja nekakšnega križanca med ameriško zamrznjeno kremo (frozen custard) in gelatom. Praviloma je narejen iz smetane in jajc, njegov najbolj ikoničen okus pa naj bi bila slana karamela.

Dondurma

je turški sladoled z elastično teksturo, narejen iz kozjega mleka, sladkorja, mastike in salepa (mletega gomolja divje orhideje). Sladica je posebej prepoznavna po svoji neverjetni odpornosti proti taljenju.

Kulfi

je tradicionalni indijski sladoled, ki izvira iz 16. stoletja in je narejen iz počasi kuhanega polnomastnega mleka. To med dolgotrajnim vrenjem pridobi slasten, karameliziran okus, končni rezultat pa je zelo sočen sladoled. Za kulfi je značilna nenavadna stožčasta oblika, običajno pa je aromatiziran s tradicionalnimi indijskimi sestavinami, kot so pistacija, rožna voda in žafran.

Kakigori

je japonska jed iz čistega, fino nastrganega ledu, ki naj bi izvirala iz 10. stoletja. Običajno je prelit s sadnimi sirupi z okusi, kot so zeleni čaj, jagoda, grozdje in melona, lahko pa vsebuje tudi kondenzirano ali uparjeno mleko.

Raspado

je sladka in hladna poslastica, ki je razširjena po vsej Mehiki, kjer se prodaja na uličnih vozičkih. Narejena je iz drobno zdrobljenega ledu in sladkih začimb ali sirupov. Med tipičnimi okusi so denimo tamarind, limeta, ananas, pomaranča, vanilja in mango. Postreže se v skodelicah ali pa kozarčkih.

RAZBIJAMO MITE O SLADOLEDU

Sladoled marsikdo pozna kot osvežujočo poletno ohladitev, ob tem pa morda še pomisli ne, da bi jo užival tudi pozimi. Predstavljamo vam štiri pogosta prepričanja o uživanja sladoleda, ki jim marsikdo verjame, čeprav slonijo na netočnih trditvah.

Mit številka 1: zaradi uživanja sladoleda se lahko prehladim.

Prehlad je najpogostejša virusna okužba zgornjih dihal, kar pomeni, da so njegovi povzročitelji virusi. Mraz (in uživanje sladoleda) pa možnosti za nastanek prehlada ne poslabšuje . Prav tako je virusno vnetje tudi najpogostejši krivec za vneto in boleče grlo ter neprijeten občutek v žrelu.

Hrvaška pediatrinja Mirjana Mićović trdi celo nasprotno – pravi namreč, da sladoled blagodejno vpliva na naše grlo. V času vnetij se nam namreč krvne žile v grlu povečajo, kar povzroča bolečine, sladoled pa lahko pri tem pomaga, saj s svojim hladilnim učinkom pripomore k zmanjševanju omenjenih žil.

Mit številka 2: sladoled je le poletna poslastica.

Splošno sprejeto mnenje je, da je sladoled zgolj poletna poslastica. Vendar pa so navade uživanja sladoleda v veliki meri odvisne od naše kulture. Medtem ko je pri nas ta sladica pretežno rezervirana za poletni čas, je v skandinavskih državah in Rusiji uživanje sladoleda pozimi nekaj povsem običajnega . Prav Skandinavci, ki redko beležijo temperature nad 20 stopinj Celzija, pojedo največ sladoleda.

»Za sladoled ni nikoli prezgodaj!« - Michael Scott

Mit številka 3: sladoled povzroča akne.

Akne so hormonska bolezen, ki se najpogosteje pojavi v začetku pubertete, izzveni pa v zgodnjih dvajsetih letih. Uživanje mlečnih izdelkov, vključno z mlečnim sladoledom, lahko pri nekaterih poslabša stanje aken . Vendar pa niso vsi sladoledi pripravljeni na mlečni osnovi – če ste nekoliko bolj nagnjeni k aknam, se še vedno lahko posladkate s sladoledom, pri tem pa daste prednost tistemu na vodni ali rastlinski osnovi.

Ko ljudje pridejo kupit sladoled, so vedno srečni.

Kako shranjevati sladoled?

Sladoled je občutljivo živilo, ki zahteva posebne pogoje shranjevanja in primerno higiensko ravnanje. Pri shranjevanju sladoleda doma upoštevajte naslednje nasvete:

Po prihodu iz trgovine sladoled takoj pospravite v zamrzovalnik.
Preverite, da v sladoledu ni večjih kristalov ali drugih znakov odtajanja. Odtajanega sladoleda ne zamrzujte ponovno, saj se pri taljenju njegova tekstura in okus spremenita, hkrati pa se v njem lahko hitro razmnožijo škodljive bakterije.
Sladoled shranjujte v originalni embalaži in ga ne prestavljajte iz ene embalaže v drugo.
Preverite, da je embalaža sladoleda med shranjevanjem v zamrzovalniku dobro zaprta.
Sladoleda ne shranjujte v zamrzovalniku ob »močnejših« živilih, ki bi lahko vplivala na njegov okus ali vonj.
Uporabljajte le sladoled, ki ima veljaven rok uporabe.